Ko smo v šoli prvič izvedeli za #MEPI, naju je predstavitev zelo navdušila. Kljub temu da se večina ni prijavila nanj, sva se vseeno odločili, da poskusiva. Zato smo se z velikim interesom skupaj z Loti Černe Bergant, Zojo Žuro in Vaneso Mohorič Stare vpisale na MEPI.
Enkrat tedensko (ob četrtkih) smo se udeleževale sestankov oz. priprav na končno #odpravo.
Naš cilj je bil, da se naučimo veliko novih veščin, medsebojnega sporazumevanja in razgledanosti na področju narave.
Tako se nas je vseh pet zbližalo.
Kljub temu da vse na sestanke nismo mogle hoditi redno, smo jih zelo rade obiskovale, saj smo se na njih naučile marsikaj novega, česar se v šoli na žalost ne bi.
Na njih smo se vedno tudi zelo zabavale in uživale, najbolj pa smo se nasmejale, ko smo na Rašici po nesreči skrivile žlico, s katero smo kuhale makarone.
Ja, tudi kuhati smo se učili, saj smo za kvalifikacijsko oz. končno odpravo potrebovale tudi nekaj kulinaričnega znanja (pravzaprav smo se morale naučiti, kako prižgati gorilnik in podobno). Sprva nam sicer ni šlo, a smo vadile tudi v šoli: enkrat smo v razredu skuhale juho.
Kako pa je sploh prišlo do tega?
Do kuhanja in poskusne odprave na Rašico namreč ni mogel priti kar vsak, saj smo morale v to vložiti ogromno truda. Najprej smo si izbrale šport, nekaj kar bi se rade učile (veščine) in seveda prostovoljstvo. Za vsako izmed teh treh stvari smo si izbrale določen cilj. Vse skupaj smo delale pol leta, enkrat na teden in vpisovale v program ORB.
Med tem pa smo se seveda pripravljale tudi na kvalifikacijsko odpravo, kjer naj bi v 2 dneh prehodile 24 kilometrov, vmes pa bi si same kuhale in samostojno prehodile to razdaljo.
Na odpravo sicer še nismo šle, a komaj čakamo na naslednje leto, ko bo to možno.
MEPI nam je prinesel ogromno zanimivih izkušenj in novega znanja, seveda pa tudi nova prijateljstva in nepozabne trenutke.
Napisali Lara Rabzelj in Ajda Pogačnik 8. a
Comments