Učenci 6. razreda so za domače branje prebirali pustolovsko zgodbo Bratovščina Sinjega galeba. Preizkusili so se tudi v vlogi piscev in zgodbo spremenili. Kaj bi se zgodilo, če bi Iva in njegovo bratovščino tihotapci prodali za sužnje ...
SINJI GALEB MALO DRUGAČE
Fantje so izbrali najslabši čas za izvedbo načrta. V jamo so se spustili ravno, ko so tihotapci nalagali blago v čoln. Razjezili so se in jih takoj odpeljali na krov ladje. Na njihovo nesrečo je bila to zadnja vožnja blaga na palubo. Pri priči so odpeljali. Fantje so se bali, kot da jim bi kdo grozil s pestmi. A šele, ko jim je kapitan povedal, kam jih peljejo, se je situacija še bolj poslabšala. Zares so začeli pogrešati domači otok, saj najbrž ne bodo več videli svojega rojstnega kraja. Čez čas, ko so bili na odprtem morju, jih je posadka začela izkoriščati. Tako so nekateri plezali po jamborih, eni čistili palubo in spet tretji delali v strojnici, kjer je bil motor. Le za krmilo jih niso pustili. Ko so se začeli videvati obrisi celine, so upali, da to še ni kraj, kjer jih bodo prodali. Toda bil je. Ta grozna država je bila Indija. Zelo počasi so se začela videti mesta in otočki blizu obale. Kapitan se je nasmejal in rekel tovarišem, da bodo z njimi veliko zaslužili, saj Indijci plačajo res veliko denarja za sužnje. Na krovu so še zadnjič prespali. Zjutraj so se zbudili takoj, ko se je prižgal motor. Nagnali so jih v podpalubje. »Čez kakšni dve uri bomo pristali«, je rekel kapitanu eden od tovarišev. In res: čez približno dve uri so se privezali in vse je moralo steči zelo hitro. Naše junake so tihotapci odpeljali na kopno k nekemu trgovcu. Ta jim je na licu mesta plačal. Takoj ko jih je plačal, je naše junake odpeljal v prostore, kjer se je začela dražba za sužnje. Vsak od naših fantov je končal pri drugem lastniku. In tam so se razšli za vedno.
Jakob Juvančič
BRATOVŠČINA SINJEGA GALEBA
Potem ko so tihotapci prijeli vse fante, niso vedeli kam z njimi. Da pa niso bili krivi toliko smrti, so jih prodali v Azijo med poševnooke ljudi. Za tihotapce je bilo najbližje, da jih prodajo v bližnjem pristanišču, kjer so bili znani po trgovanju z ljudmi. Tihotapci so dobro zaslužili, bratovščino so pa poslali daleč stran. Potovali so 13 dni in 13 noči. Reveži so bili zaprti v temačnem prostoru brez svetlobe. Premražene in prestradane so zasužnjili v tovarni s pridelavo rib. Čeprav so bili fantje ribiči, jim to delo ni bilo nič kaj pri srcu. Pogrešali so svoje starše, prijatelje, sovaščane … in kovali načrt kako bi ušli iz ujetništva. Minevali so dnevi tedni in tudi leta. Nakar je v vas, iz katere so bili fantje, prišel za njih neznanec. To je bil Ante, eden od tihotapcev, saj mu vest ni dala miru in se je šel pred svojo smrtjo izpovedat. Vaščani so bili veseli, da so fantje živi, vendar so potrebovali načrt, kako bodo prišli do njih in jih pripeljali nazaj domov. Glavna pri vsem je bila Mileva, ki je bila zaverovana vase, da ji bo uspelo. Večina moških in Mileva so je odpravila na pot. Po dolgem potovanju, ko so prispeli v Azijo, niso vedeli, kam se obrniti, kje iskati. Po mesecu iskanja pa se je zgodil čudež. Eden od meščanov je šel v tovarno pridelave rib in glej ga, zlomka. Zagledal je fante. Bili so en drugega tako veseli, da so skakali od sreče. Ko je Mileva izvedela, da so jih našli, je tekla hitro, kot so jo nosile noge. Nekako jim je uspelo, da so prepričali lastnika tovarne, da so bili fantje ugrabljeni in so bili končno izpuščeni na prosto. Veselo so se odpravili proti Dalmaciji, v svoj domači kraj. Ko so prispeli, so se zabavali šest dni in šest noči. Bratovščina se je odločila, da ne bodo nikoli več ušpičili kaj takšnega. Za veseli zaključek zgodbe pa naj povem, da sta se Ivo in Mileva zaljubila in poročila.
Tajda Rak
Comments