V devetem razredu smo obravnavali Župančičevo pesem Žebljarska. Ob poustvarjanju so nastali tudi naslednji zapisi: dva dnevniška zapisa utrujenih žebljarjev in aktualizacija pesmi – Šolarska.
Dnevniški zapis žebljarja
Ah grozno, naporno in utrujajoče je moje delo. Biti žebljar ni lahko, neprestano gledaš iskre v podobi žebljev, ki skelijo v tvojih očeh. Kamorkoli se zazrem vidim podobo žebljev, vidim jih na nebu, povsod v naravi …
Delo se mi prične že ob četrti uri zjutraj. Vsak dan vstanem z veliko muko, se vprašam, zakaj je meni tega treba in zavedam se, da bo to samo še en naporen, grozen dan v žebljarni. Potem sledi trdo, težko in predvsem utrujajoče delo do ene ure popoldan. Vmes imam do tretje ure odmor, ki mine kot hitra minuta. Kljub odmoru se ne odpočijem in ko se vrnem nazaj na delovno mesto se spet počutim grozno. Naslednji del mojega dneva traja od tretje ure popoldan pa kar do osme ure zvečer.
Ves sključen in utrujen pridem iz žebljarne do svojega doma, kjer ne preživim skoraj nič časa, saj ves svoj čas v dnevu in še del noči preživim na delovnem mestu. Po zelo dolgem dnevu ležem na posteljo, zaspim in kar naenkrat je ura štiri zjutraj, ko se še vedno utrujen od prejšnjega dne vrnem nazaj v svojo utrujajočo službo.
Tak urnik, tako rutino imam vsak dan. Zdi se mi, da je čisto vsak dan enak in ni sprememb ali drugih dogodkov. Nekje globoko v sebi upam in si želim, da bom nekega dne stopil iz te rutine in zaživel normalno življenje, v normalni službi, ki jo bom rad opravljal.
Brina Avguštin
Dnevniški zapis žebljarja
Ura je nekaj čez osem in ravno se odpravljam spat, da se čez osem ur spet narišem v kovačnici. Dan je bil isti kakor vedno, torej delam in razmišljam, kako prekiniti ta mučno dolg in beden cikel konstantnega dela. Te žeblje gledam že tako dolgo, da jih že videvam v nočnih morah in občasnih sanjah. Jutri se bom spet zbudila ob treh in se pripravila za delo. Ob štirih sem tam, pripravljena na delo in srečna, da nisem ena tistih, ki morajo biti tam prej, da prižgejo vse priprave.
Vsakič ko vstopim v kovačnico me obide ogaben vonj in čez čas dobim okus po žebljih. Skratka, ko ob enih popoldne stopim na svež zrak, se skoraj vržem na travnik, tako sem že izmučena. Spijem malo vode in se zagledam po travniku. Kako bi raje bila roža zlatica, ki cele dneve samo cveti na travniku brez pravega dela. Ob treh sem spet v kovačnici obdana z znojem, iskrami od žebljev, smradom in žarečimi očmi. V kovačnici se redko zgodi kaj novega, občasno kdo pritrosi kakšno novico, drugače se ne pogovarjamo.
Ob osmih se zunaj pred kovačnico zazrem v nebo in ne razločim razlike med zvezdami na nebu in žeblji, ki sem jih videla minuto nazaj. Odhitim domov in zaspim zelo hitro.
Anja Lončar Korošec
Šolarska
Od osme do ene od osme do ene
v šoli smo.
Od osme do ene
ždimo v šoli, zdolgočaseno čakamo,
na zvezke naslonjeni
vsi – drugarji, četrtarji, osmarji in devetarji.
Od osme do ene
že vsi smo zaspani.
Ždimo v šoli, zdolgočaseno čakamo.
Od osme do ene,
od osme do ene.
Malica, kosilo
najljubšega časa ni obilo.
Črke pred očmi nam žarijo, žarijo pred očmi
od osme do ene
črke pred očmi nam žarijo, žarijo …
Smo mi krivi, da pravico do izobrazbe imamo?
Ko na drugi strani sveta otroci garajo.
Poglej skozi okno,
vanj smo črke pisali,
od osme do ene
od osme do ene.
O črkah razmišljali bomo tudi po tem.
Ko sem pogledal skoz okno, vprašal sem se,kakšen je ta svet?
O, kako lahko je lep,
O, kako lahko je grd.
Od osme do ene od osme do ene
ždimo v šoli, zdolgočaseno čakamo.
Od osme do ene
Črke pred očmi nam žarijo, žarijo pred očmi …
Lara Rabzelj
Šolarska
Od osmih do dveh
od osmih do dveh,
sledimo pri urah vseh,
vseh pet dni,
od osmih do dveh,
spomin nam uhaja, po šolskih klopeh,
med učenjem smo izmučeni,
spet smo pri zadnjih močeh,
od osmih do dveh,
veliko se moramo učiti,
spomin nam uhaja po šolskih klopeh,
od osmih do dveh,
od osmih do dveh.
Ajda Pogačnik
Comments