Konec meseca januarju smo učenci in učitelji naše šole spet sodelovali v projektu #Tedenpisanjazroko. Pisanje z roko je več kot samo uporaba pisala – je izvirna človekova spretnost, saj nihče na svetu ne piše enako. Spretnost pisanja razvijamo z vajo, zato je pomembno, da pišemo s pisanimi črkami in s tem v mladosti poleg svoje pisave razvijamo tudi svojo individualnost. Marsikaj lepega je nastalo v času, ko smo mislili tiho in pisali počasi – kot se imenovala letošnja tema pisanja z roko. Izdelke smo učitelji zbrali in na hodnikih ter v avli pripravili prav posebno razstavo, ki se nas je tudi dobesedno dotaknila, saj so besede oživele in smo jih srečevali na različnih novonastalih ulicah. Prepustili smo se, da nas nagovorijo, potolažijo, spodbudijo, razveselijo, prebudijo, spremenijo …
Na različnih panojih smo predstavili zanimive novice, haikuje, skulpture imen, odslužene plonk listke … na enem od panojev celo misli in pesmi, ki so nagovorile učitelje in so jih prav tako napisali z roko.
In še nekaj vtisov mentorjev:
Bojana Glavan: Letos sem se odločila, da pisanje z roko prenesemo v 3D obliko. Počasi in skrbno so učenci izdelali vsako črko svojega imena in priimka. S črko po črko so gradili skulpturo; v prenesenem pomenu, kot korak za korakom gradijo svojo osebnost in stopajo v življenje. Vsaki črki so vdahnili živahno in pisano podobo in z njo pokazali lepoto otroške duše.
Ani Zdešar: Z učenci 2.a razreda smo se pogovarjali o pisanju novic. Tudi samo so sestavili svoje novice in jih zapisali. Novica, napisana z roko in svojo lastno ilustracijo, jim je bila še posebej zanimiva. Predstavili so jo v razredu in jo z veseljem delili na šolski razstavi.
Maja Rebolj: V podaljšanem bivanju imamo eno uro namenjeno domači nalogi in učenju. Po končanih obveznostih se učenci lahko sprostijo s prostim risanjem ali branjem knjig. Včasih pa jim ponudim tudi kaj drugega. Povedala sem jim za projekt pisanja z roko in jim razložila svojo zamisel. Ime vsakega poklica na šoli bi opremili z okrašenimi črkami in na vsako črko besede bi zapisali še značilnost za ta poklic. Zanimivo je bilo, da so se navdušili večinoma fantje. Izbor poklicev se je zato nekoliko spremenil: nogometaš, sodnik, gasilec, zidar. Le nekaj deklet se je odločilo slediti moji
prvotni zamisli o poklicih na šoli in izbrale so dva poklica: učiteljica in kuharica. Učenci so se med oblikovanjem črk domislili, da bi črke pomešali in naredili uganke. Nastali so plakati s pomešanimi, okrašenimi črkami poklicev, spodaj pod vsako črko pa s pisanimi črkami še osebnostne značilnosti teh poklicev. Z delom smo končali, ko je zunaj posijalo sonce in so učenci želeli na igrišče, kjer so lahko uživali v igranju nogometa in drugih igrah.
Hvala vsem, ki sodelujočim, ki ste pripomogli k temu, da je velik del šole postal razstavni prostor in smo ga tako tudi uporabljali – kulturno. Tadeja Klun Lenarčič, koordinatorica projekta
Comments