V sedmem razredu so učenci za domače branje prebirali Vorančeve črtice Solzice. V ustvarjalnem delu so tudi sami napisali, kako so premagali samega sebe, da so razveselili ljubljeno osebo. Nekaj črtic si preberite v nadaljevanju.
Moja pot po solzice
Čisto vsak se nečesa boji. Tudi tisti neustrašni junaki se morda bojijo, da bodo koga izgubili. Strahove, kot so na primer strah pred temo, pred pošastmi, duhovi ... pa bolj doživljamo v otroštvu. To je zgodba o tem, kako sem jaz premagala svoj strah. V naši hiši pri stopnicah je majhna, temačna in strašljiva shramba. V njej sicer je luč, a ta ne doseže tistega res strašljivega kota. Ampak še bolj sem se bala zvoka, ki je prihajal iz cevi in toplotne črpalke. Neprestano, večno, glasno klikanje iz vseh stani se mi je vedno zdelo podobno, kot slišati nekoga hoditi proti meni. Predstavljala sem si, da bo prišel nekdo ali nekaj, me zgrabilo in odpeljalo neznano kam. Če pa še to ni bilo dovolj strašljivo, so pa še vrata škripala in luč je utripala vsakič v istem vrstnem redu. Moja bujna domišlija prišla na idejo, da je nekdo ujet v stenah naše hiše in v Morsejevi abecedi pošilja sporočilo: »Na pomoč, na pomoč!« V njej pa je tudi omara, v kateri imamo spravljena orodja, vrtne pripomočke itd. Večkrat so me poslali po nekaj. Takrat me je v trebuhu zatiščalo in postala sem nervozna, ampak nisem hotela biti »boječka«, zato sem globoko vzdihnila, odprla vrata, hitro vzela kar sem rabila, s svetlobno hitrostjo oddrvela po stopnicah, predala orodje, stekla v svojo sobo in smuknila pod odejo. Moja odeja je vedno poskrbela, da sem varna in da mi nihče nič ne more. Tako je bilo vsakič, dokler sem se nekega dne odločila, da je to neumno in otročje. Odločila sem se, da grem v shrambo, pa naj se karkoli zgodi. Vzela sem viteški oklep, ka ga je moj bratec nosil za pusta, smučarsko čelado (tista kolesarska ni bila dovolj trdna), zimske škornje, za zadnjico sem si privezala blazino za dodatno varnost. Vzela sem si tudi bratovo Nerf pištolo in se odpravila dol po stopnicah. Obstala sem pred vrati. Malo sem dvomila v odločitev. Začela sem se tresti, spet sem čutila bolečino v trebuhu. Pogoltnila sem velik cmok v grlu, globoko vdihnila in odprla škripajoča vrata. Vstopila sem in se razgledala naokoli. Nič takega, le tisti strašljivi zvok. Šla sem globje, zvok je postajal vedno glasejši in glasnejši. Nenadoma so se vrata zaprla. Tako sem se prestrašila, da sem s hrbtom udarila v steno, ponesreči udarila v varovalko in vsa elektrika v hiši je ugasnila, vključno z lučjo v shrambi. Srce mi je močno razbiljalo. Potem sem slišala še en zvok, glasnejši od tistih cevi. Potem pa se je kljuka premaknila, vrata so zaškripala, iz strahu sem pripravila pištolo in ko je nekdo vstopil, sem brez razmišljanja ustrelila, a vse, kar sem slišala je bil tih, nedolžen »Av!«.
»Lana, kaj pa delaš?« je rekel oči in se zasmejal moji opravi. Prižgal je varovalko in mi rekel, naj se tam ne igram, saj je nevarno. Malo sem se ozrla naokoli in se nehala tresti. Mislila sem si: »Saj tukaj res nič ni.« V shrambi sem preživela celih 5 minut in nič se ni zgodilo. Kar naenkrat ni bilo več tako strašljivo. Lana Militarov
Moja pot po solzice Nekega dne je bila moja mamica bolna in si je zaželela toplega mleka z medom, da bi lažje zaspala. Vzel sem steklenico medu in tetrapak mleka. Hotel sem zliti mleko v kozarec, a sem ugotovil, da ga je zmanjkalo. V kleti pa je bil še en tetrapak. Bil sem sam doma, zato sem moral iti sam v klet.
Klet je bila temna in jaz se bojim teme. Nisem vedel, kaj naj naredim. Mamica je bila bolna, moj strah pa velik. Odločil sem se, da grem v klet. Vzel sem svetilko in prižgal vse luči. Srce mi je hitro utripalo in sredi stopnic sem se obrnil in si rekel, da ji bom skuhal čaj z medom.
Že sem naredil nekaj korakov po stopnicah navzgor. Ampak to je moja mamica, sem si rekel. Hitro, kakor sem lahko, sem po stopnicah navzdol stekel v klet in zagrabil tetrapak mleka. Takoj sem stekel nazaj v kuhinjo, kjer sem natočil mleko v skodelico, dal vanjo malo medu in jo pogrel. Nato sem ji postregel. Mamica je bila zelo vesela, tako kot otroci, ko pada sneg, in ponosna kot starš, ki izve, da je otrok dobil svojo prvo oceno pet. Objela me je in se mi zahvalila. Po tem pa je takoj popila mleko in kmalu za tem zaspala.
Res sem vesel, da sem premagal svoj strah pred temo.
Luka Kenig
Moja pot po solzice
Bila sem stara 10 let, ko smo šli na počitnice na morje. Ko smo prišli smo razpakirali prtljago in se šli kopat. Bližala se je tema, zato smo šli nazaj domov. Naslednji dan smo šli že zjutraj v morje, kjer smo se igrali z žogo. Sredi igre sestra reče: »Gremo v globljo vodo,« ampak je vedela, da se bojim globoke vode, zato sem ostala v nizki vodi. Mama mi je rekla, da lahko ostane pri meni, če nočem v globljo vodo, ampak sem ji rekla, da ni treba. Naslednji dan pa sva s sestro delali nastop v vodi. Postalo nama je dolgčas, zato sem poklicala mami in očija in šli smo se odbojko. Medtem ko smo hodili domov, je mama opazila, da nima ogrlice, ki jo vedno nosi, saj ji veliko pomeni. Pogledali smo vse torbe, ki smo jih vzeli na plažo, a je ni bilo nikjer. Predvidevali smo, da jo je pozabila vzeti dol, preden je šla v morje, čeprav jo vedno. Odločili smo se, da jo bomo šli iskat naslednji dan. Zjutraj smo se zgodaj zbudili in jo šli iskat. Jaz sem gledala samo v nizki vodi, ker me je bilo strah iti v globoko, čeprav sem hotela mami prinesti ogrlico. Cel dan smo jo iskali, ampak je nismo našli. Mama je bila zelo žalostna in ko sem jo videla, sem se počutila slabo, ker je nisem našla. Čez dva dni sem jo samo še jaz iskala, ker so bili vsi utrujeni. Skoraj sem odnehala, ko sem videla, da se nekaj svetlika bolj daleč, v globoki vodi. Nisem bila prepričana, če je bila to ogrlica, ampak morala sem se prepričati. Splavala sem do tja in videla, da je to mamina ogrlica. Čeprav je bilo zelo globoko, sem si potiho rekla: »Po njo bom šla za mami.« Globoko sem vdihnila in začela plavati. Na začetku je bilo v redu, ampak ko sem se bližala, mi je začelo piskati v ušesih. Iztegnila sem roko, kolikor sem lahko in končno mi je uspelo. Hitro sem splavala na površje in zakričala: »Mama, našla sem tvojo ogrlico.« Splavala sem do pomola in šla objet mamo. Tako sem bila ponosna nase kot tudi mama, saj sem šla v globoko vodo. Šli smo na večerjo in proslavili. Zadnji dan, ko smo bili v morju, smo se igrali odbojko, ampak v globoki vodi. Ni me bilo več strah. To kar sem napisala, je izmišljena zgodba, ampak upam, da bom v prihodnje premagala samo sebe in razveselila ljubljeno osebo. Čeprav še nisem premagala same sebe, vam lahko vsem svetujem, da verjemite vase in ne obupajte.
Zala Tomšič
Comments