Poezija in ljubezen si že od nekdaj podajata roki. Spomladi obvezno zaideta tudi v šolske klopi. Včasih odkrito in javno, še večkrat pa naskrivaj. In tako ljubezenski verzi po skrivnih poteh včasih zaidejo tudi v naš časopis. Tokrat predstavljamo pesem neimenovanega avtorja. Morda se v njej prepozna vsaj njegova muza ...
MLADA LJUBEZEN
Pametnejša kot Einstein,
neumnejši kot Frankenstein,
ko si mi pomagala, si se mi v srce zalagala.
Imaš milijon imen, ampak jaz ti pravim moja sirena,
saj me vsako jutro začarajo tvoje prelepe oči.
Oh, kako se nam mudi.
Dve leti pa te več ni.
Srce mi zagori, duša mi govori:
"Vprašaj jo!"
Rečem:" Ne! Vsaj poljubi jo."
Saj bi,
ampak njene prijateljice so tisto, kar me skrbi.
Ko jo vprašam, kaj če reče ne?
Pa kaj potem, saj je še veliko punc!
"Ja, to je res, ampak tako lepa je samo ena."
Duša moja, itak ne vem, če me sploh mara.
Anonym 2.0.
Comments