V osmem razredu pri književnosti obravnavamo tudi obdobje #realizma in besedila Ivana Tavčarja, Antona Aškerca in Janka Kersnika. V nadaljevanju vam ponujamo v branje #literarnispis, ki izpostavlja dve realistični deli, Visoško kroniko in Kronanje v Zagrebu.
Ivan Tavčar, eden prvih slovenskih pisateljev v realizmu, se je rodil leta 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko. Po končanem šolanju je odšel na Dunaj, kjer je končal študij prava. Po poklicu je bil odvetnik in državnozborski politik. Poročil se je z ženo Franjo, s katero je imel 5 otrok, umrl pa je leta 1923. Napisal je mnogo literarnih del, med drugim tudi Cvetje v jeseni, Med gorami in Visoško kroniko. Deloval pa je v času realizma, zato je pisal predvsem o realističnih temah, razlikah med kmeti in visoko družbo, o revščini ... O njih je pisal realno, tem ni olepševal oz. idealiziral, v ospredje je postavil posameznika ter se izogibal izpostavljanju čustev.
Med njegovimi literarnimi deli je Visoška kronika, ki govori predvsem o tem, kako so včasih sodili čarovnice, jih mučili in o vsem, kar spada zraven. Je ena izmed vrst romana. Poznamo več vrst romanov, npr. zgodovinski roman, za katerega je značilno, da obravnavamo snov/dogodke, ki so se zgodili enkrat v preteklosti, je razdeljen na poglavja, dogodki se mu prepletajo, v njem nastopa več oseb ter zajema daljše časovno obdobje. Zgodovinski roman je tudi Visoška kronika. Ta se je odvijala na Visokem, torej pri Izidorju in njegovi družini, ter na kraju, kjer so sodili Agati ob enajstih zjutraj, v 17. in 18. stoletju, ko so še verjeli v čarovnice.
Naj vam zgodbo malo bolje razložim. Pravzaprav govori o Izidorju, ki je tudi prvoosebni pripovedovalec zgodbe in njegovi družini. Ima očeta, ki spi v kleti, v kateri nekaj skriva. Izidor naj bi se kmalu poročil z neko Margareto, ko nekega večera k njim domov pride starka in jim pripoveduje o Agati ter njenemu očetu, ki so ga ubili. Zato po starkini smrti oče, ki je kriv za smrt Agatinega očeta zaradi pohlepa, želi, da se Izidor namesto z Margareto poroči z Agato. To bi skoraj storil, a jo po zabavi obtožijo čarovništva in tako mora Agata na sojenje, kjer jo iz težav izvleče Jurij (Izidorjev brat), zato se poročita, Izidor pa se poroči z Margareto.
Večina literarnih oseb v zgodbi je prijaznih, razen Marksa in sodnikov. Agata je bila zelo mirna in lepa kot tudi Izidor, ki pa je bil na žalost tudi v dvomih in ne prepričan vase - bil je pravo nasprotje Jurija. Oče pa se je v zadnjem delu izkazal za zelo plemenitega, saj je želel popraviti krivico.
Kot sem omenila že prej, je morala Agata zaradi obtožbe čarovništva na proces sojenja, saj je na zabavi udarila Marksa, ki si je vse skupaj o njej izmislil in jo tako spravil v težave.
Sojenje se je tako začelo ob enajstih in je potekalo pred vsemi vaščani. Najprej so v vozičku za obsojence pripeljali Agato in iz nje želeli izvedeti, ali je kriva ali ne, ona pa je bila le tiho in rekla, da ni, kar je bilo tudi res. Zato so zaslišali še Izidorja in Jurija. Slednji je odločno branil Agato. A sodniki so bili na Marksovi strani, zato so Agato dali v vodo rekoč, če bo prišla iz nje, je nedolžna, ljudstvo pa je bilo vseeno na strani Agate. Na srečo jo je iz vode rešil Jurij in tako je bilo njeno ime oprano.
Meni se zdi, da sojenje vsekakor ni bilo pravično, saj po mojem mnenju niso imeli trdnih dokazov, a nasrečo se se je vse lepo izšlo, seveda pa bi se končalo prej, če Izidor ne bi bil tak strahopetec. Njegovo ravnanje mi vsekakor ni bilo všeč, saj ni več verjel, ali je Agata nedolžna. Po mojem mnenju se je tako vedel prav zaradi tega in ker se je morda bal, da bi sodniki še njemu kaj naredili.
Pravzaprav moram reči, da je bila Agata prav tako pogumna kotMatija Gubec iz pesmi Kronanje v Zagrebu, saj se ni bal smrti in je imel glavo »dvignjeno«. Zdi se mi sicer, da so ga veliko bolj mučili kot Agato, saj so mu dali razžarjeno krono in žezlo, publika pa se je iz njega norčevala tako kot sodniki. Agata na koncu ni umrla, on pa je. Podobna pa sta si bila tudi v tem, da se nista upirala in sta ostala »ponosna«!
Zdi se mi, da fizično kaznovanje na splošno ni dobra rešitev problema, tako kot tudi ne orožje. Že res, kmetje so z upori marsikaj dosegli, a zato je šlo tudi veliko življenj in morda bi bilo bolje, če bi probleme reševali brez nevarnega orožja. Poleg tega njihovo orožje sploh ni bilo mojstrsko, običajno so imeli le vile in vsakdanje obrtniške stvari. Pa sedanjost? Nekateri mislijo, da se je marsikaj spremenilo in morda se v neki meri tudi je, a vseeno je na svetu veliko vojn in nasilja, ki ga prav tako kot včasih izvajajo na nedolžnih ljudeh.
Prav tako ni nič drugače glede nasilja med narodi, le da si sedanji ljudje zatiskamo oči pred resnico, ki je tik pred nami in jim ne pomagamo ter v določeni meri to celo spodbujamo.
Ajda Pogačnik, 8. a
Za vse, ki vas zanima roman pa še kratka video animacija:
Comments